Nekateri zaključki

• Predstavitvena srečanja so imela v resnici spoznavnostni značaj, saj so potrdila, da kljub relativno majhnemu prostoru dostikrat drug drugega slabo poznamo, pa čeprav se morda nahajamo v isti stavbi.

• Pritegniti ljudi iz industrije je pogosto skoraj nemogoče ne glede na zanimivost in pripravljenost dogodkov. Razlogov je seveda več. Zaposleni so preokupirani z vsakdanjim delom, vodstva pa pogosto nimajo smisla za stimulacijo dejavnosti, ki ni povsem direktno povezana s trenutno problematiko. Še pomembnejši razlog pa je, da se simulacija kot učinkovita metoda pri razvoju izdelkov, pri sprejemanju odločitev, itd. v industriji v Sloveniji le redko uporablja. Povsem drugačna slika je v najbolj razvitih industrijah, kjer so zaradi zahtevnosti izdelkov in kompleksnosti projektov prisiljeni, da rešitve najprej razvijejo in preizkušajo v simulacijskem okolju. Tako se simulacija s pridom uporablja v bolnišnicah, bankah, avtomobilski in letalski industriji, v procesni industriji, itd.

• V društvo so zaenkrat vključene skupine in posamezniki, ki se pretežno ukvarjajo z zveznim modeliranjem in simulacijo. Zato bi morali v prihodnje pridobiti skupine, ki uporabljajo tudi dogodkovno simulacijo. Z njo je možno učinkovito modelirati in simulirati vse vrste prometa, veleblagovnice, pošte, komunikacijske in računalniške sisteme, kosovno proizvodnjo, poslovne sisteme itd.

• Marsikje se kaže potreba po t.i. hibridnih pristopih, ko moramo realna dogajanja modelirati s kombinacijo zveznega in dogodkovnega pristopa. Te vrste metod so zaenkrat še bolj akademskega značaja, trenutno pa predstavljajo eno najaktualnejših raziskovalnih področij.

• Na posameznih študijskih programih se modeliranje in simulacija obravnava na zelo različne načine in v različnih obsegih. Ker pa predstavlja dokaj univerzalen pristop pri reševanju tehniških pa tudi netehniških problemov (npr. ekonomija, biomedicina, biofarmacija, genetika, ...), bi področje spadalo v večino univerzitetnih in visokošolskih učnih programov. Pri tem bi morali univerzitetni programi nuditi tudi zahtevnejša znanja teoretičnega in eksperimentalnega modeliranja, visokostrokovnošolski programi pa predvsem dovolj znanja za rutinsko rabo sodobnih orodij za modeliranje in simulacijo.

• Akademskih krogov vsekakor ni treba prepričevati o veliki vlogi modeliranja in simulacije pri rešavanju problemov. Nikakor pa ne sme biti obravnavani pristop le akademskega značaja. Naša industrija se bo v borbi za trge ob vstopu v Evropo morala preusmeriti na take produkte in storitve, ki bodo zahtevali bistveno več znanja. Ob tem bo marsikje tudi uporaba pristopov modeliranja in simulacije postala nujnost.